Branko Gradišnik: Odpisujem Janezu Janši

Branko Gradiš nik: Odpisujem Janezu Janš i

Dragi predsednik vlade, pozdravljen. Hvala ti, da si se me spomnil, in to po tem, ko se nisva videla menda ž e več kot trideset let! Lepo, da misliš name in na Bernardo, ki je prav tako danes prejela pismo, iskrena hvala tudi v njenem imenu!

ODPRTA STRAN

Branko Gradiš nik

23. december 2021 14: 40

23. december 2021 14: 43

Predviden č as branja: 7 min

Moram pa takoj pripomniti, da si š e vedno komaj kaj manj površ en kot v 1980. letih. V pismu Bernardi – prebral sem ga, da vidim, ali v njem omenjaš š e kake druge, bolj ž enske reč i, pa je besedilo enako – vidim, da jo naslavljaš s Spoš tovani, ne s Spoš tovana, kakor bi š lo njeni č asti. Sploh ker sta se z njo poznala, saj je delala na MikroAdi, in si torej zanesljivo vedel, kakš nega spola je! Ni dobro, da se v pismo vkrade takš na površ nost.

To pripominjam povsem dobronamerno. V tem pogledu sem njega dni res bdel nad tabo – saj se najbrž š e spominjaš, da sem ti popravljal slovnico? Š lo je za tisto tvoje pisanje o enakopravni rabi slovenš č ine v JLA, ki sva ti ga z Zlobcem objavila v Problemih. Moj sourednik ti je postregel s kopico slogovnih nasvetov, jaz pa sem ti popravil slovnico. Popravil sem ti tako kar nekaj vejic, č eprav v povpreč ju ni bilo nič narobe z njimi: kolikor jih je bilo kje preveč, toliko jih je drugje manjkalo.

Gotovo se te zadeve spominjaš, saj si sam v Premikih o tem pisal (na str. 20) takole:

»V zaporu in tudi kasneje sem se veliko spraš eval, zakaj so zaprli ravno mene. Res je, da sem več krat pisal in objavljal stvari, ki so jih drugi samo š epetali. Tako me je na primer Jaš a Zlobec leta 1986 preprič al, da sem za revijo Problemi napisal razpravo o enakopravnosti slovenskega jezika v JLA, v kateri sem zahteval nacionalno homogene enote. Ustrež ljivo mi je priskrbel vso potrebno literaturo in mi dal vrsto nasvetov. Š ele potem, ko so me napadali z vseh strani in ko so generali zahtevali kazenski pregon, sem se vpraš al, kako to, da Jaš a, ki se mnogo bolj od mene spozna na slovenš č ino, ni sam napisal tistega č lanka. «

Zakaj Jaš a Zlobec ni sam napisal tistega č lanka? No, to ti lahko pojasnim jaz, ki sem bil vseskozi poleg. Predvsem zato ga ni š el pisat on, ker si se ti mnogo bolje od njega spoznal na Jugoslovansko ljudsko armado! Saj si ja diplomiral iz obramboslovja, imel pa si tedaj tudi ustrezno partijsko funkcijo v Zvezi socialistič ne mladine Slovenije: bil si njen sekretar za sploš ni ljudski odpor in druž beno samozaš č ito! Pa tudi sicer bi bilo deplasirano, da bi o JLA pisal Zlobec, ki tako kot jaz prav iz oporeč niš tva ni nikoli niti služ il vojaš č ine (in bi naju kritiki torej lahko upravič eno zavrač ali kot nepoklicana, da piš eva o teh reč eh)!

In nazadnje – ideja in ž elja sta bili prav tvoji! Ti si priš el k nama, ne midva k tebi! Tvoje podtikanje (ki implicira najmanj, da je bil Jaš a strahopetec, pod površ jem pa tudi, da naj bi bil udbaš ) se mi kaž e kot uč beniš ki zgled logike, ki zna celo v najbolj neoporeč nih dejanjih videti zaroto.

Toliko, kar se tič e tvojih vejic in paranoje.

Moja druga pripomba velja velikosti č rk v pismu. Č e ti je res kaj do nas ranljivih, torej starcev in starč ic, potem gotovo veš, da ne moremo brati drobnega tiska. Stare oč i so za kaj takega kratko malo preutrujene. Kaj se ne zavedaš, da naprezanje oč i (in mož ganov) ž e samo po sebi lahko sprož i Herxheimerjev vihar – besno reakcijo, v kateri obrambne T celice napadejo pljuč no tkivo svojega gostitelja, kar se potem pripiš e kovidu? Seveda pojav ni vsakdanji, ampak pri dveh milijonih pisem tudi 0, 1 odstotna incidenca pomeni dva tisoč (2000) mrtvih. Ljudje bi te utegnili imeti za neposredno odgovornega!

Razumem, zakaj so č rke drobne – slabe svetovalce imaš. Nekdo ti je rekel, da »več je boljš e«, pa si napisal tako dolgo pismo, kakrš no sem jaz, ki sem knjiž evnik, pisal kveč jemu pokojnemu oč etu, prav tako knjiž evniku. (Seveda se je to dogajalo, ko š e ni bil pokojni. )

Ali res misliš, da imajo tvoji drž avljanke in drž avljani toliko č asa, da bodo š li brat takš en roman-fresko? Č e bi bil vpraš al mene za nasvet – in jaz bi ti ga rade volje dal – bi ti bil povedal, da morajo ljudje dandanes vsaj š tiri ure dnevno namenjati izvrš evanju tvojih kovidarskih odlokov – saj veš, stanje v vrstah, pranje in likanje zaš č itnih mask, iskanje testirnic in cepilnic, vrtenje telefonskih š tevilk zdravstvenih institucij, ki se ne odzivajo, samopreiskovanje bul in otrdin, ker so tovrstne preiskave zač asno odlož ene, samoosluš kovanje, ker so kardio oddelki pač zasedeni – tako da ubogim ljudem ostane bore malo č asa za branje. Jaz bi tole tvoje prigovarjanje vse skupaj strnil v največ petnajst vrstic, pri tem pa tudi ne bi pozabil pomembnejš ih poudarkov označ iti s polkrepkim tiskom.

Potem vsebina – tudi tu imam par pripombic.

Ali si res ž e pozabil na svoje nekdanje zasluge? Na to, da si v svinč enih č asih pred premiki »več krat pisal in objavljal stvari, ki so jih drugi samo š epetali«? To mi v tem pismu od srca manjka! Zakaj, recimo, praviš, da so se »prič akovanja /o izkoreninjenju virusa/ … uresnič ila, a samo tam, kjer je cepljena velika več ina prebivalstva«, ko pa š e vrabci na strehah š epeč ejo, da je mera okuž evanja največ ja prav v drž avah, ki so najbolj precepljene – recimo v Zedinjenem kraljestvu, v Izraelu, v Avstriji, na Nizozemskem – pač povsod, kjer je puš č ajoč e cepivo ž e ogrozilo naravno imunost prebivalstva.

Ej, cepivo pač ni pecivo!

Da ne bom samo kritič en: zelo mi je vš eč tvoje sklicevanje na enotnost: »Naš skupni … sovraž nik je virus, ki ogrož a vse. Njega moramo premagati, in to lahko naredimo le skupaj. « Te odloč ne besede kaž ejo, da si le pustil za sabo delitve na »naš e« in na komunajzarje, na dedič a Karantenije in palč ka iz Murgel, na č iste Slovence in migrante. Res obetavna, ta misel, da bomo kmalu ž iveli v bratski slogi, vihteč injekcijske igle v boju proti sovragu!

Tvoj argument, da nas je »cepljenih … ž e več milijard ljudi na planetu in pri takem š tevilu ni mogoč e nič esar skriti«, mi je tudi pogodu. Gotovo si poklican, da spregovoriš o tem, saj imaš dolgoletno bogate politič ne izkuš nje. Ko praviš, da pri več milijardah ljudi ni mogoč e nič skriti, s tem tudi spretno namiguješ, da je mogoč e marsikaj skriti, kadar gre za zgolj dva milijona prebivalcev.

V pismu se posebej zahvaljuješ ž e cepljenim, č eš da so s tem »zaš č itili … tudi svoje najbliž je, skupnost, drž avo in konč no naš planet«. Pozabil pa si jih opozoriti, da cepljenje nič ne zalež e – sicer ne bi bilo treba cepljenim prodajati š e »pož ivitvenega odmerka«, prvega v seriji, ki jo zdajle in tule v preroš kem navdihu imenujem »Od tod do več nosti«.

Na koncu naj se vrnem k svoji poklicni deformaciji, popravljanju slovnice. Vidim, da piš eš »se boste laž je odloč ili«. Ker gre tu za prislovno rabo, ne za pridevnik, je na mestu zgolj raba prislova, torej »da se boste laž e odloč ili«. Res je, da primerjalnik »laž e« zbuja neljube asociacije, a to moraš vzeti pač v zakup.

V bodoč e bi si ž elel le š e, da kaj več poveš š e o necepljenih. Da nas morda tudi pohvališ, ker ravnamo odgovorno, saj ne raznaš amo virusa prek meja svoje segregacije, medtem ko imate cepljeni, ki vam je vstop kamorkoli ž e dovoljen brez testa, obilo prilož nosti za njegovo nenadzorovano trosenje med množ ice. Ne bi bilo prav, da bi status (ne)cepljenosti postal predmet razdora in delitev. Navsezadnje je med necepljenimi in cepljenimi ena sama resna razlika: necepljeni ne umiramo od misterioznih – in misteriozno spregledovanih – srč nih kapi.

Izkoriš č am to prilož nost in te prosim, da sporoč iš moje prisrč ne pozdrave tudi sedanji soprogi. Dobro je imeti v teh č asih ob strani zdravniš ko pomoč, tudi č e ni strogo kardiološ ka.

Z dolž nim spoš tovanjem,

Branko Gradiš nik

P. S.: Oprosti, da ti piš em na ta nač in – pisal bi ti na domač i naslov, vendar vem, da nerad sprejemaš tako poš to. Sicer si pa itak vajen obč evanja prek druž abnih omrež ij, tako da ni kaj.

⇐ Предыдущая 1 2 34